Glej, stvarnica vsega ne nudi

Iztok in Alberta Ostan na svojem vrtu

Ko so mi zdravniki v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja diagnosticirali kronično vnetje jeter in trebušne slinavke, sva si s soprogo omislila hišico v Čičariji. Velik vrt v neokrnjeni naravi nama je dajal zdravo hrano in veliko priložnosti za zdrav način življenja. Če mi zdravniki ne morejo pomagati, pa poiščimo pomoč pri naravi, sem si mislil. Opisal sem že, kako sem ozdravel, a morda je še bolj poučna zgodba moje soproge Alberte.

V tistem času je bila na pragu petdesetih let. Če odmislimo krčne žile in običajen prehlad ali gripo (enkrat ali dvakrat na leto), je bila zdrava. Njena služba v šolstvu je bila zahtevna, a vračanje v naravo je bil pravi balzam za njene življenjske moči in dušo. Toda leta tečejo za nas vse in v dobrem poldrugem desetletju, ki je sledilo, se je njeno zdravje postopoma krhalo. Pojavil se je kožni rak. Na srečo ni bil maligen. Zdravniki so tvorbo odstranili. Dermatologinja ugotavlja, da ima soproga zelo tanko in izjemno občutljivo kožo. Z njeno skrbno  pomočjo Alberta vse do danes obvladuje kožne težave.

Sčasoma ji je začela nagajati preveč delujoča ščitnica.

Pojavila se je osteoporoza in z njo izraba hrbtenice. Posledica je bil išjas, ki jo je občasno povsem ohromil.

Tudi srce je pešalo. Zaradi bradikardije – prepočasnega bitja srca – so se po šestdesetem letu starosti začele pojavljati pogoste omotice in celo nezavest. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo kardiolog odločil, da je čas za srčni spodbujevalec.

Ob vsem tem pa so se pojavljale še (na srečo redke) epizode alergije in glivičnih infekcij.

Razen sredstev proti občasnim vnetjem Alberta ni jemala zdravil. Pomagali smo si z naravnimi sredstvi, a bistvenega izboljšanja ni bilo ne pri njenih težavah ne pri mojem zdravju.

Ko narava omaga, človek pomaga

Vse do leta 1998 nisva uživala nobenih prehranskih dopolnil. Prisegala sva pač na naravo. Poleg tega raziskave kažejo, da od ene tretjine do polovice prehranskih dopolnil sploh ne vsebuje tega, kar je deklarirano na nalepkah (Pilzer, 2001). A ko naravna sredstva niso zalegla, sem začel proučevati, kaj je preverjeno varno in učinkovito. Tako sva v prehrano vključila antioksidantski mineralni prašek FHES, ob uživanju katerega sem v naslednjih dveh letih in pol ozdravel, kasneje pa še aminokisline tipa OKA in bio probiotik EM. Z njimi redno dopolnjujeva prehrano že dve desetletji. Zadnja leta so dnevni odmerki, ki jih uživa soproga, naslednji: 2-4 kapsule FHES, 6-7 tablet OKA in cca 0,5 dl bio probiotika EM.

In kakšno je njeno zdravje danes? Ne pomniva, kdaj je bila zadnjič prehlajena. Krčne žile so se postopoma zmanjševale in danes jih praktično ni več. Ščitnica deluje normalno, srčna mišica se je okrepila, omotice so redke in nedavni pregled pri kardiologu je pokazal, da spodbujevalca (še) ne potrebuje. Znakov glivičnih vnetij in alergij ni. Osteoporoza se je unesla in zmanjšala na osteopenijo. Čeprav so nekatera vretenca trajno poškodovana, s hrbtenico zadnja leta nima izrazitih težav.  V išijatični nogi med hojo sicer občuti bolečine, a še vedno lahko hodi kake pol ure na dan. Čeprav njene moči niso več mladostne, jih je še vedno dovolj za veselje pri delu na vrtu in za domača opravila, pa tudi za kakšno potovanje v oddaljene dežele. Redno obiskuje jezikovni in bralni krožek. Predlani je izšla njena tretja knjiga. V 87. letu ne jemlje nobenih zdravil. Tudi po mnenju zdravnikov ji to ni potrebno.

Pa nisva edina, ki imava dobre izkušnje ob uživanju teh dopolnil. Na spletni strani www.iztokostan.com  je objavljenih več kot 650 pričevanj uporabnikov, nekaterih zdravnikov in raziskovalcev.

Zadnji dve leti sva vključila v prehrano tudi melatonin, ribje olje preverjene kakovosti in druga preverjena dopolnila, ki jih dr. Bredesen priporoča za preprečevanje demence. Bolje preprečiti kot zdraviti, si misliva. Poleg tega raziskave kažejo, da pri težavah, ki jih je imela soproga, pomagajo tudi druga dopolnila, ki jih v preteklosti nisva uživala.

Potreben je miselni obrat

Ko sem ob uživanju teh dopolnil po desetletjih trajajoči bolezni spet pridobil zdravje, sem se začel spraševati, kako je možno, da neko industrijsko pridelano živilo/dopolnilo bolj pomaga kot hrana iz neokrnjene narave, na katero se je človeški organizem prilagajal tisočletja na nekatera pa kar milijone let. Do odgovora sem se dokopal s pomočjo del biologa Richarda Dawkinsa. Ta je že leta 1982 objavil novo teorijo o nepopolni prilagojenosti bitij na okolje (Dawkins, 1999). Narava, tako Dawkins, prilagodi bitja na okolje le toliko, kolikor je potrebno za uspešno reprodukcijo. Ker je hrana bistven del našega okolja, iz tega ni težko sklepati, da nismo povsem prilagojeni na nobeno hrano, pa tudi če je čisto naravna. Ko sem to misel uvedel v svoje iskanje najboljše hrane, sem lahko hitro spoznal, kako prav ima Dawkins.

Vzemimo primer ekološko pridelanega jabolka, ki mu ne gre nič očitati. Celo pri tem živilu se do 3 % kisika, ki se v mitohondrijih porabi za pridobivanje energije (ATP) iz hrane, pretvori v strupene proste radikale (Halliwell, Gutteridge, 2005). Pa ne gre le za energijo. Rudnine niso v nobeni hrani ali kombinaciji živil v optimalnem razmerju za naše celice. Preveč ali premalo rudnin pa je vir strupenih prostih radikalov (Ames, 2004). Problematičen je tudi nizek izkoristek esencialnih hranil iz živil; ta pri rudninah in vitaminih ne presega 10 % (Das Geheimnis, 2010: 12-15). Seveda je to lahko problematično zlasti pri ostarelih in oslabelih, pri katerih je izkoristek hranil še nižji. A nepopolna prilagojenost na hrano je značilna za nas vse. Vzemimo primer materinega mleka, ki je nesporno najboljša naravna hrana za dojenčka. Neto izkoristek aminokislin (NNU) iz njega je po ugotovitvah instituta INRC komaj 49%; kar pomeni, da se kar 51% aminokislin iz materinega mleka v dojenčkovih celicah pretvori v strupene dušične odpadke, ki obremenjujejo jetra in ledvice. Tudi sestava in izkoristek drugih hranil v materinem mleku nista idealni, kaj šele v drugi naravno pridelani hrani.

Naj se potemtakem odrečemo materinemu mleku, naj nehamo uživati hrano pridobljeno na ekološki način? Nikakor ne. Tudi midva s soprogo z veseljem vztrajava na podeželju pri hrani z domačega vrta. Kar je tu potrebno, je predvsem miselni obrat: zavedati se moramo, da je prehod od običajne industrijsko pridelane hrane k ekološko pridelani le en korak k bolj zdravi hrani, ki pa ni povsem prilagojena potrebam naših celic. Z njo skozi otroštvo in večino odraslega življenja sicer dobro zadovoljujemo svoje potrebe a celice bolje delujejo, če jim ponudimo hrano, ki je (še) bolj v skladu z njihovimi prehranskimi potrebami. Človek jih je zmožen spoznati in je že ustvaril nekatera prehranska sredstva za optimizacijo celičnih potreb, mnoga pa bo še pripravil.

Ta miselni obrat lahko reši življenje, ko dojenčkov organizem ne zmore pridobiti iz materinega mleka dovolj prepotrebnih hranil in zastaja v razvoju ali ko naš organizem zaradi bolezni ali starosti opeša in postanejo hranila iz (naravne) hrane zanj zelo težko dostopna.

 

Dr. Iztok Ostan, za Večer, 21. 1. 2020 – dopolnjena verzija

 

Viri:

Ames, B. N. (2004). A role for supplements in optimizing health: the metabolic tune-up. Archives of Biochemistry and Biophysics, 423, 227–234.

Das Geheimnis der Profis (2010): Sport 10/11. Speyer: PM-International.

Dawkins, R. (1999). The extended phenotype: The long reach of the gene. Oxford, NY: Oxford University Press

Halliwell, B.,  Gutteridge, J. M. C. (2005). Free radicals in biology and medicine, (4th ed.). Oxford: Oxford University Press.

Pilzer, P.Z. (2001). The next trillion. Lake Dallas: VideoPlus.