Kar raste, naj raste

Adela je bila nedonošenka. Mati ni imela mleka. Dojenčica je močno zaostajala v razvoju. Pri sedmih mesecih so ji začeli vsak dan drobiti v stekleničko z mlekom po eno tableto optimalne kombinacije esencialnih aminokislin OKA (angl. MAP). Po dobrem mesecu se je začela plaziti, po dveh mesecih pa je v razvoju že dohitela vrstnike.

Druga mati je sicer svojo hčerko dojila, a je ta kljub temu zaostajala v razvoju. Tudi njena hčerka si je hitro opomogla, ko so ji začeli v hrano drobiti po eno tableto OKA na dan.

Hitro in opazno izboljšanje ob uživanju izbranih beljakovinskih dopolnil kaže, da sta bili obe dojenčici beljakovinsko podhranjeni. Poglejmo, zakaj se to lahko zgodi.

Žlička amonijaka že z materinim mlekom

Ni pomembno le, koliko beljakovin užijemo. Pomembno je tudi, koliko jih uspe telo izkoristiti. Izgube lahko nastanejo že zaradi slabe prebave, še večji problem pa je slab izkoristek na celični ravni, potem ko do celic prispejo v prebavi pridobljene aminokisline – gradniki beljakovin. Naše telo jih namreč del uporabi za izgradnjo lastnih beljakovin (anabolizem), pretežni del pa jih celice razgradijo (katabolizirajo). Pri tem nastajajo za organizem zelo obremenjujoči dušični odpadki: najprej amonijak, ki se v jetrih predela v sečnino, to pa potem ledvice izločijo.

Izkoristek aminokislin na celični ravni je odvisen predvsem od lastnosti samega živila. Izkoristljivost aminokislin v živilu označujemo s kazalcem NNU (Net Nitrogen Utilisation, neto izkoristek dušika). Odvisen je od medsebojnega razmerja med osmimi esencialnimi aminokislinami. To razmerje v nobenem živilu ni natanko takšno kot ga potrebujejo naše celice. Celo v materinem mleku ne. NNU materinega mleka je po podatkih instituta INRC komaj 49%. To pomeni, da se praviloma kar 51% aminokislin, ki prispejo v dojenčkove celice, spremeni v amonijak. Če otroka hranimo s kupljenim mlekom za dojenčke, je še slabše, saj je NNU mleka in mlečnih izdelkov le 16%.

Dejanski izkoristek aminokislin je lahko tudi višji ali nižji od NNU – odvisno od moči organizma. Čeprav je amonijak strup, pa nas je narava do neke mere vendarle prilagodila nanj. Tako ga tudi jetra večine dojenčkov uspejo predelati, ledvice pa izločiti nastalo sečnino. A če so ti dojenčkovi organi šibki, se dušični odpadki kopičijo v krvi in celicah, kjer se zato tudi ustvarjanje lastnih beljakovin iz aminokislin upočasni. Kljub dovolj užitim beljakovinam dojenčku primanjkuje lastnih beljakovin. Težava torej ni v premajhni količini zaužitih beljakovin, pač pa v količini odpadnih strupov, ki presega zmogljivost otrokovih izločal. To dokazujeta tudi predstavljena primera dojenčic, saj sta z uživanjem beljakovinskih dopolnil tipa OKA, ki edine praktično ne tvorijo odpadnega amonijaka (NNU 99%), hitro odpravili razvojni zaostanek.

Otrokove potrebe po beljakovinah

Strokovnjaki za prehrano običajno določajo potrebno količino užitih beljakovin po njihovi bruto teži. Toda ta pristop ni najprimernejši. Po ugotovitvah instituta INRC je neto izkoristljivost (NNU) užitih beljakovin nizka: pri jajcih 48 % (če uživamo samo beljak, je NNU le 17%), pri mesu v povprečju 32 %, pri rastlinskih virih beljakovin pa ni višji od 18 %. NNU soje je na primer 17 %. To pomeni, da se najmanj 52 % z običajno hrano pridobljenih beljakovin pretvori v amonijak, ta pa v jetrih v sečnino. Priporočilo nutricionistov, naj užijemo od 0,8 do 1,0 g beljakovin na kilogram telesne mase je ustrezen za zdrave in čile odrasle, ki imajo čvrsta jetra in ledvice. A odpadni amonijak je za naš organizem povsem nepotreben. Bolj primerno bi bilo upoštevati neto potrebe po aminokislinah. Te pa so za odrasle, kot so pokazali rezultati raziskave dr. Maurizia Lucà-Morettija (1998), 0,4 g na kilogram idealne telesne mase. Neto potrebe otrok po beljakovinah pa so (NEK 2001):

  • v prvem letu starosti 1,2 g na kilogram idealne telesne mase (to je relativno 3-krat več kot pri odraslih),
  • od 1 do 3 let 0,5 g (to je relativno 25% več kot pri odraslih),
  • po 3. letu postopno približevanje 0,4 g (kolikor potrebujejo odrasli).

Predelava odpadnega amonijaka je energetsko najzahtevnejše opravilo v procesu presnove beljakovin. Če smo izčrpani od bolezni, so tudi jetra in ledvice opešane, zato odpadki presnove beljakovin zastajajo v krvi. Rast in razvoj otroka se upočasnita že pri preboleli gripi, še bolj pa ob težjih boleznih. Če del beljakovin nadomestimo z aminokislinami tipa OKA, pa je razvoj normalnejši. Telo ne izgublja energije z zahtevnim izločanjem odpadkov, saj jih skorajda ni, in regeneracija je hitra.

Primer deklice, ki je vzcvetela

Zavzeti oče sedemletne deklice nam je poslal naslednje pričevanje:

»Hčerka je že pri dveh letih prestala operacijo na srčku. Zakrpali so ji luknjici na preddvoru in prekatu. Posledično je nastalo omrtvičenje (pareza) leve prepone. Bila je na kisiku približno dve leti. Ogromno sem preizkusil in ugotavljal, kako bi dosegel izboljšanje njenega stanja. Ugotovil sem, da ji je 400 IE vitamina D na teden precej zmanjšalo vnetja respiratornega sistema. Ribje olje, vitamin C, kalcij, magnezij ter cela paleta vitaminov, ki ji jih dodajam med jedjo vsak dan, so veliko pripomogli k izboljšanju. Na Polikliniki so se precej zavzeli zanjo in na srečo niso ugotovili alergij na nobeno hrano.

Pri sedmih letih bi morala tehtati od 28 do 30 kg, pa jih ima le 22,3. Visoka je 120 cm. Sicer je zelo živahen otrok in hodi celo na gimnastiko. Je pa drobne postave in pogosto zboleva. Na polikliniki smo dobili posebna prehranska navodila, da bi pridobila na teži. Uspe nam ‘spraviti par kil gor’, pa pride bolezen in spet shujša«.

Pred slabim letom so hčerki začeli dajati po eno zdrobljeno tableto OKA zjutraj in zvečer, sedaj jih uživa po 5 na dan. »Pri nas so se tablete OKA izkazale kot odlične«, je oče zapisal v pismu hčerkinemu zdravniku; »hčerka je pridobila na moči, pridobiva na teži in višini, je bolj odporna«.

Doma skrbijo, da se ne bi prehladila, saj jo vsako obolenje izčrpa. Da se to ne zgodi, poskrbijo z antioksidantskim praškom FHES. Tako je zapisal njen oče: »FHES začnem hčerki dodajati, ko se je loteva prehlad in se tako v veliki večini primerov izognemo antibiotiku«. Če pa zdravnik le predpiše antibiotik, si pomagajo z bio probiotikom EM. Ko je zaradi vnetja ušesa dobivala antiobiotike in je zato pogosto odvajala blato, so ji dajali dnevno po 0,3 bio probiotika EM, razredčenega z vodo. Tako se je stanje v črevesju normaliziralo.

Na spletni strani www.iztokostan.com je navedenih 35 pričevanj o otrocih in najstnikih, ki so si z OKA, FHES in bio probiotikom EM izboljšali zdravje.

Kako dajemo OKA otroku

Tablete OKA so velike in jih otrok težko pogoltne, zato jih zdrobimo. Najlažje to storimo, če tableto stisnemo med dvema žlicama. Dojenčku stresemo prah v stekleničko mleka. Starejšemu otroku ga lahko zamešamo v gost sok ali poljubno hrano. Ker je prah grenak, se lahko zgodi, da otrok tak sok ali hrano odklanja. Gospod Boris Rusjan je za svojega otroka iznašel učinkovit recept za uživanje OKA: prah ene tablete zameša v žličko kokosovega masla, potem pa tej zmesi primeša še žličko medu. Njegov otrok to »slaščico« rad poje.

 

Dr. Iztok Ostan v sodelovanju z Boženo Ambrozius in Alberto Ostan – marec 2020 – še neobjavljen prispevek

 

Viri:

Lucà-Moretti, M. (1998): A comparative, double blind, triple cross-over NNU study confirming the discovery of the Master Amino Acid Pattern. – Annals of the Royal National Academy of Medicine of Spain, Volume CXV. Second Issue, Madrid

NEK – The Nutritional Emergency Kit (2001) . – International Nutrition Research Center.