V razvitem svetu se manj kot 3% prebivalstva prehranjuje v skladu z uradnimi prehranskimi priporočili in kar dve tretjini je pretežkih (Milton, 1998). Zdi se, da nas mnogo bolj kot zdravje motivira skrb za zunanji videz, saj kar tretjina prebivalstva vsako leto hujša (ABC News, 2012). Zakaj nas bolj skrbi lep videz kot zdravje?
O visokih petah in suknjičih
Že kot mladenič sem se spraševal, zakaj se mnogo žensk »natika« na visoke pete, saj je mnogo udobneje hoditi v obuvalih z nizko peto. To je zaradi reprodukcije. Dolge ravne noge so znak dobre prehranjenosti s kalcijem. Če moški izbere žensko, ki ima kratke in zvite noge, s tem tvega, da potomci zaradi rahitisa ne bodo zdravi in čvrsti.
Mnogi drugi lepotni kriteriji so prav tako povezani z reprodukcijo. Zaobljene prsi in široki boki so znak, da ima ženska dovolj zalog maščobnih kislin, ki so pomembne zlasti za razvoj možganov otroka pred rojstvom, ozek pas pa je znak, da je zdrava. Odvečna maščoba v trebuhu namreč nakazuje tveganje za razvoj mnogih bolezni.
Tako kot ženske goljufajo moške z visokimi petami, pa moški poskušamo preslepiti ženske z nošenjem suknjičev. Ti nam optično razširijo ramena in primerno zakrijejo morebiti prevelik trebuh. Predstavljajmo si kamenodobno žensko v afriški savani. Enega otroka nosi v naročju, drugega pa vodi držeč za roko, ko se na poti pojavi lev. Če je ob njej partner, ki ga je izbrala le ker je zvest in skrben, a trebušast in ozkopleč, bo kmalu ugotovila, da ni izbrala pravega. Pa ne le zaradi leva. Tudi pri moških je odvečna maščoba okoli pasu velik dejavnik tveganja bolezni. Z debelostjo pa upadejo tudi reproduktivne sposobnosti – tako pri moških kot pri ženskah (Linné, 2004).
Lepota za sebični gen
Že leta 1976 je oxfordski profesor, biolog Richard Dawkins v svoji knjigi Sebični gen pojasnil, da je glavni cilj instinktivnega ravnanja živali reprodukcija, ne pa zdravje in dolgoživost (Dawkins, 2006). Če to novo izhodišče razmišljanja apliciramo na področje družbenih odnosov, ugotovimo, da je pri bitjih, ki se razmnožujejo na spolni način, temeljni družbeni odnos »biti pomemben«. Pri spolnem načinu razmnoževanja mora biti neko bitje pomembno za osebke drugega spola, če želi ustvariti potomstvo. Še več, da bi ga neko bitje drugega spola izbralo za parjenje, mora biti pomembnejši od tekmecev. Ker to velja za vsa spolna bitja, ga imenujem »temeljni družbeni zakon«.
Bitje lahko postane pomembno za osebek drugega spola z uporabo fizične, ekonomske ali druge vrste moči …, lahko pa se ji prikupi s skrbjo zanjo (dobro delo za drugo osebo), pa tudi s svojo lepoto.
Lep videz je po definiciji lastnost, ki zagotavlja, da je neka stvar na pogled privlačna (Longmann, 1995). Skratka, če si nekomu lep, te rad gleda in imaš s tem moč nad njim. Ker to ni edini način, s katerim dosežeš družbeno moč, lepota nima absolutnega vpliva, je pa zelo pomembna. Pri (zdravih) osebkih obeh spolov je potreba po prijetnem videzu močnejša od potrebe po trajnem zdravju. Tako si ženske večinoma izbirajo čevlje z visoko peto, čeprav po štiridesetem letu mnoge od njih trpijo zaradi deformacij prstov in stopalnih kosti, pa tudi hrbtenice (Ericson, 2013). Tako moški kot ženske radi po plavanju poležimo na soncu (to dviguje raven testosterona), da koža porjavi, čeprav bo zaradi tega na starost bolj uvela (Ostan, 2015); lotevamo se nezdravih oblik hujšanja, da le izgubimo kak odvečni kilogram … To vrojeno nagnjenje po lepšem videzu na škodo zdravja imenujem »lepota za sebični gen«.
Zastareli apetit za sebični gen kot vir odvečnih kilogramov
Narava vodi živali in ljudi k uspešni reprodukciji z nizom instinktivnih dejanj. Ne izvajamo jih neposredno zato, ker bi se želeli reproducirati, pač pa zaradi zadovoljstva, ki nam ga nudijo. V resnici pa so užitki (pri hrani, spolnosti …), kot ugotavljajo biologi, nagrada, ki jo je evolucija ustvarila, da bi spodbujala k reprodukciji (Fanelli, Lauro, 2008). Ustrezna prehrana nam omogoči, da je naš videz prijetnejši in da imamo dovolj moči za energetsko zahtevne dejavnosti kot je spolnost, pri ženskah pa še nosečnost, dojenje … V naravi so te dejavnosti običajno usklajene, pri današnjih ljudeh pa je genetsko pogojeni apetit neprimeren za današnje pogoje življenja (Ostan et. al, 2010).
Naj pojasnim. Drugače kot drugi primati, ki imajo hrano stalno na voljo, se je človeška vrsta učlovečila v afriški savani, kjer so imeli naši kamenodobni predniki na voljo obilje hrane le včasih, velikokrat pa je bila prehrana tudi dalj časa zelo skromna. Tem pogojem se je prilagodila tudi človeška presnova: človeško telo ima že pri normalni teži več maščobnega tkiva kot drugi primati, ker je potrebovalo energetske zaloge za čase pomanjkanja. Naš organizem, zlasti ženski, je sposoben praktično vsako hrano predelati v maščobne rezerve (Horrobin, 2001). Temu se je prilagodil tudi apetit.
Skratka, naš vrojeni apetit je iz kamenodobnih časov, ko je bil le včasih dober ulov. Ob dobrem ulovu je moral apetit dovoljevati, da so naši lovsko-nabiralski predniki pojedli več kot so potrebovali. Tako so si ustvarili telesne rezerve maščob, da so nato lahko preživeli tedne ali celo dober mesec na poti do novega lovišča oziroma najdišča hrane, pri tem pa so stradali ob žvečenju koreninic ali sadežev, ki so jih našli ob poti. Zaloge telesnih maščob so ob tem redno potrošili. Proučevanja sodobnih lovsko nabiralskih plemen kažejo, da imajo indeks telesne teže na spodnji meji normale ali pod njo. Dandanes pa nam ta vrojeni mehanizem apetita, ki se močno vzbudi v času obilja hrane, povzroča velike težave. Dovolj je, da pogledamo v hladilnik, pa vidimo »dober ulov« in apetit nam začne narekovati, da pojemo več kot potrebujemo.
Seveda se vrojenemu apetitu z voljo lahko upremo, a kot ugotavlja dr. Robert Lustig (2014), se v okolju, kjer je obilje hrane, zbudijo močne sile endokrinega sistema, ki se jim trajno težko upiramo. Naša notranja narava nas v tem okolju sili, da jemo preveč. Poleg tega pa nam in živalim instinktivno bolj prija hitra, lahko presnovljiva hrana (Ostan et al., 2009, Ostan et. al. 2010), saj je primernejša za energetsko zahtevno reprodukcijo. Tej nezdravi, genetsko pogojeni želji po hrani, pravimo »apetit za sebični gen«.
Naravna selekcija teži k temu, da bi bila instinktivna ravnanja med seboj usklajena. Pri kamenodobnih prednikih sta bili naravni želji po vitkem videzu in prenajedanju (v času obilja) usklajeni, saj je obdobjem obilja sledil čas pomanjkanja, ko so se iztrošile maščobne rezerve. A kot opozarja Richard Dawkins (1999), se okolje spreminja hitreje kot naši geni; zaradi tega nobeno bitje ni povsem prilagojeno na okolje. Genetsko pogojena potreba človeka po uživanju (pre)več hrane v času izobilja ni v skladu s sedanjimi razmerami stalnega izobilja. Ujeti smo v primež naravnih želja po vitkem videzu in uživanju hrane. Večina se apetitu za sebični gen ne more učinkovito upreti, zato kilogrami naraščajo, s tem pa se slabša naša samopodoba, da o zdravstvenih težavah, ki jih prinaša odvečna teža, sploh ne govorimo.
Kaj storiti?
Potrebovali bi »čarobno tabletko«, ki bi ustavila apetit, ko bi pojedli dovolj. A takega sredstva ni. O tem, kako si lahko pomagamo pri neželenem naraščanju telesne teže, pa več v nadaljevanju.
Dr. Iztok Ostan v sodelovanju z Boženo Ambrozius in Alberto Ostan
za revijo Narava zdravi št. 72, julij 2016 – dopolnjena verzija
Viri:
ABC News (2012). 100 million dieters, $20 Billion: The weight-loss industry by the numbers, ABC News, 8.5. 2012; dosegljivo na: http://abcnews.go.com/Health/100-million-dieters-20-billion-weight-loss-industry/story?id=16297197, 30.5.2016.
Dawkins, R. (1999). The Extended Phenotype: The long Reach of the Gene. Oxford, New York: Oxford University Press.
Dawkins, R. (2006). Sebični gen. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Ericson, J. (2013). 3-D high heel scan reveals painful foot deformities ‘more complicated than we previously thought’, surgeon says. Modical daily, 25. avgust; dosegljivo na http://www.medicaldaily.com/3-d-high-heel-scan-reveals-painful-foot-deformities-more-complicated-we-previously-thought-surgeon, 2.6.2016.
Fanelli, D., & Lauro, C. (2008). Un animale dalla misteriosa sessualita`/An animal of mysterious sexuality. In C. Lauro, G. Muscio, & P. Visentini (Eds.), La scimia nuda,Storia naturale dell’umanita`: catalogo/Necked ape/natural history of humankind:catalogue. Trento/Udine/Torino: Museo Tridentino di Scienze Naturali/Museo Friulano di Storia Naturale/Museo Regionale di Scienze Naturali.
Horrobin, D. (2001). The madness of Adam and Eve: how schizophrenia shaped humanity. Bantam Press.
Linné, Y. (2004). Effects of obesity on women’s reproduction and complications during pregnancy. Obesity Reviews, 3 (5):137-143; dosegljivo na http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.1467-789X.2004.00147.x/abstract;jsessionid=505B006A84AED1AB4DB9D4BACBA056C3.f03t01?userIsAuthenticated=false&deniedAccessCustomisedMessage=; 30.5.2016.
Longman dictionary of contemporary English (1995). Essex: Longman Group Ltd.
Lustig, R. (2014). Mastna laž: Grenka resnica o sladkorju. Ljubljana: Umco.
Milton, K. (1998). Eating What Comes Naturally: An Examination of Some Differences Between the Dietary Components of Humans and Wild Primates. Williamburg, Virginia: The Origins and Evolution of Human Diet, 14th International Congress of Anthropological and Ethnological Sciences, July 26-Agust 1; accessible on: www.cast.uark.edu/local/icaes/conferences/wburg/posters/kmilton/kmilton.html , 6/3/2009.
Ostan, I. (2015). Zapeljivost sončnih žarkov, Narava zdravi, št. 60.
Ostan, I., Poljšak, B., Simčič, M., Tijskens, L. M. M. (2009). Nutrition for the Selfish Gene. Trends Food Sci Tech, 20: 355-365.
Ostan, I., Poljšak, B., Simčič, M., Tijskens, L.M.M. (2010). Appetite for the Selfish Gene. Appetite, 54 (3):442-449.
