Dandanes mnogi skoraj religiozno častijo naravo: naravno je dobro, umetno je slabo. S teoretičnega vidika sodi tak pogled na svet v »adaptacionizem« – teorijo o popolni prilagojenosti bitij na okolje (Lewontin, 1979, Cain, 1979). Tudi sam sem v mlajših letih, ko sem bil po mnenju zdravnikov neozdravljivo bolan, polagal svoje upe na ozdravitev v naravo. Biološko pridelana živila in naravni način življenja so me okrepili, a po dvajsetih letih take skrbi za zdravje sem bil še vedno bolan. Ozdravel sem šele, ko sem hrano dopolnil s skrbno izbranimi prehranskimi dopolnili.
Kako je mogoče, sem se spraševal, da industrijsko proizvedena dopolnila lahko bolj podpirajo zdravje kot naravna živila? Odgovor sem dobil šele s študijem del biologa Richarda Dawkinsa. Leta 1982 je objavil teorijo o nepopolni prilagojenosti bitij na okolje. Razlaga, da evolucijski procesi preprosto niso usmerjeni v optimizacijo vseh naših funkcij. Naravi zadošča, da nas prilagodi na okolje toliko, kot je potrebno za normalno reprodukcijo.
To spoznanje je pomenilo obrat v mojem razumevanju prehrane. Če nismo popolnoma prilagojeni na okolje, pomeni, da nobena hrana, tudi tista, ki jo dobimo iz neokrnjene narave, ni povsem po meri naših potreb. Postal sem bolj pozoren na omejeno prehransko ustreznost živil – tudi biološko pridelanih. Nekaj njihovih omejitev predstavljam v tem prispevku.
Nizek izkoristek in neustrezna sestava esencialnih mikrohranil v živilih
Med esencialna mikrohranila (ta moramo pridobiti s hrano) uvrščamo 15 vrst vitaminov, 13 rudnin, 2 esencialni maščobni kislini (Ames, 2015) in 8 esencialnih amino kislin (Lucà-Moretti). Biološko pridelana hrana praviloma vsebuje več mikrohranil kot industrijsko pridelana, a njihov izkoristek je v obeh primerih nizek: izkoristek rudnin in vitaminov ni višji od 10 % (Das Geheimnes, 2010), esencialnih maščobnih kislin ne več kot 20 % (Wajda et al., 2007), esencialnih aminokislin ne več kot 48% (INRC, 2003).
Kljub slabemu izkoristku pa lahko z uživanjem pestre hrane brez prehranskih dopolnil pridobimo dovolj esencialnih mikrohranil za normalen razvoj in reprodukcijo. Taka prehrana je s tega vidika sicer zadostna, ni pa optimalna.
Razmerje posameznih esencialnih hranil v nobenem živilu namreč ni natanko takšno, kot ga potrebujejo naše celice. To velja tudi za biološko pridelano hrano. Če z bogato prehrano poskrbimo, da je vseh esencialnih hranil dovolj, bo nekaterih že preveč. Presežek rudnin in nekaterih vitaminov povzroči oksidativni stres, prav tako kot njihovo pomanjkanje (Ames, 2004), pri presnovi vsake beljakovinske hrane pa nastajajo toksični dušični odpadki, prav zato ker razmerje esencialnih aminokislin v njih ni v skladu s potrebami celic (Lucà-Moretti, 1998).
Teh problemov preprosto ni moč preseči brez kakovostnih prehranskih dopolnil. Hranilne snovi je pač potrebno izvleči iz živil, jih sortirati in potem na novo kombinirati v razmerju, ki je v skladu s potrebami naših celic. Za optimalnejšo prehrano so torej kakovostna (ne katera koli) prehranska dopolnila potrebna.
Ali se ob zdravi in uravnoteženi prehrani res ni potrebno postiti?
Ena od glavnih nalog prehrane je zagotavljanje energije. Dobimo jo iz ogljikovih hidratov, maščob ali beljakovin. Žal pa presnova nobenega vira energije ni popolna. Hrano presnavljamo s pomočjo kisika. A od 1 % do 3 % kisika, ki se v mitohondrijih potroši za tvorjenje energije, se sprevrže v proste radikale (Halliwell & Gutteridge, 2005). Torej, celo ko užijemo na primer biološko pridelano jabolko, se kot stranski produkt tvorijo strupenine.
Ta negativni stranski učinek lahko bistveno zmanjšamo (ne da bi prizadeli reproduktivne sposobnosti) le z občasnim postenjem. Vse od leta 1946, ko so bili objavljeni prvi rezultati preizkusov kratkih rednih postov na podganah (Carlson, Hoelzer, 1946), je več študij na ljudeh in živalih potrdilo, da občasno postenje izboljšuje kazalce dolgoživosti ter znižuje tveganje nastanka raka, bolezni srca in ožilja ter mnogih drugih bolezni (Ostan et al., 2009, Ostan et al. 2010).
Seveda je možno normalno živeti in se reproducirati tudi brez postenja, če je prehrana zdrava in uravnotežena, zlasti če so živila biološko pridelana. Z vidika normalne človeške eksistence in reprodukcije je uradno priporočena zdrava in uravnotežena prehrana (brez postenja) zadostna, za optimalnejšo pa so posti potrebni.
Zdrava in uravnotežena prehrana (tudi če je biološko pridelana) je premalo vabljiva
Prehranjevati se zdravo ni lahko. Kljub ozaveščanju, ki ga izvajajo Svetovna zdravstvena organizacija in posamezne države, se v razvitem svetu zdravo prehranjuje manj kot 3% ljudi (Milton, 1998). Nezdrava prehrana je večini bolj vabljiva od zdrave, tudi biološko pridelane. Ne gre le za vplive prehranskih navad. Tudi živali, ki se vedejo instinktivno, praviloma pojedo preveč, če imajo priložnost za to. Polovica mačk in psov v naši deželi je pretežkih (Vidic, 2008) – torej skoraj toliko, kot je pretežkih ljudi.
Pa ne gre le za preveliko količino užite hrane. Veliko študij dokazuje, da (tudi) živali, če le imajo možnost, izberejo predelano, hitreje prebavljivo hrano raje od celostne (Ostan et al., 2009). To lahko opazimo tudi sami: otroci, ki ravnajo bolj instinktivno kot mi, raje izberejo tortico kot jabolko; če vrabcem ponudimo zrnje, kruh in sladkor, bodo najprej pozobali sladkor, potem kruh in šele na koncu zrnje.
Večja vabljivost nezdrave prehrane od zdrave je torej tudi genetsko pogojena.
Narava nas pač usmerja k reprodukciji tudi z instinktivnimi nagnjenji. Ta princip imenuje Richard Dawkins »zlonamernost« (malevolence) narave in je tudi del njegove teorije o nepopolni prilagojenosti bitij na okolje (Dawkins, 1982). Javnosti je ta princip bolj znan kot »sebični gen« (Dawkins, 2006). Na prehrano smo ga aplicirali v obliki Teorije o apetitu za sebični gen (Ostan et al., 2009, Ostan et al. 2010). Za reprodukcijo je potrebno več energije kot za zdravo in dolgo življenje, zato nas narava z instinktivnimi nagnjenji spodbuja k uživanju energetsko obilne in lahko presnovljive hrane – na račun zdravja.
Seveda posameznik lahko ravna tudi drugače kot mu narekujejo instinktivna nagnjenja, a vrojena želja po nezdravi prehrani je zelo močna: 70 % tistih, ki se odločijo za zdravo prehrano, se po dveh letih vrne na nezdrav način življenja (Ivanchevich, Matteson, 1987).
V svojih znanstvenih člankih opozarjamo, da te težave ne bo moč odpraviti zgolj z ozaveščanjem o zdravi prehrani, kar je glavna sedanja strategija Svetovne zdravstvene organizacije. Sam iščem načine, kako »prehiteti« samodestruktivni apetit za sebični gen. A brez pomoči novih dosežkov prehranske znanosti in tehnologije po mojem mnenju ne bo pravega uspeha.
Nova prehranska paradigma
V zadnjih desetih letih temelji vse moje snovanje na področju prehrane na spoznanju, da nismo povsem prilagojeni na nobeno hrano, tudi na biološko pridelano ne. To mi pomaga razumeti na videz nerazumno prehranjevanje ljudi, pa tudi, zakaj mnogokrat celo zelo skrbna prehrana ne pomaga dovolj k okrepitvi. Tako na primer ostareli in oslabeli, katerih presnova je opešana, dobijo iz zdrave prehrane – pa čeprav biološko pridelane – premalo esencialnih hranil. Zlasti oni potrebujejo boljše prehranske rešitve kot nam jih ponuja narava.
Dr. Iztok Ostan, za revijo Super 50, letnik VI, avgust 2018.
Viri:
Ames, Bruce N. (2015). Moderate deficiency of essential vitamin or mineral accelerates diseases of aging; Ocala (Florida), 13. may: dosegljivo na: https://www.youtube.com/watch?v=GrUKwRteCCc, 12. 7. 2018
Cain, A.J. (1979). Introduction to general discussion. In Maynard Smith, J. and Holliday, R. eds: The Evolution of Adaptation by Natural Selection. – Proceedings of the Royal Society of London, B 205, 599-604.
Carson, A.J., Hoelzer, F. (1946). Apparent prolongation of the life span of rats by intermitting fasting: One figure. The journal of nutrition, 31(3):363-375; dosegljivo na: https://academic.oup.com/jn/article-abstract/31/3/363/4725632?redirectedFrom=PDF, 13. 7. 2018.
Cunnane, Stephen C. (2005). Survival of the fattest: The key to human brain evolution. World Scientific.
Das Geheimnis der Profis (2010). Sport 10/11. Speyer: PM-International, 2010, str. 12-15.
Dawkins, R.(1982). The Extended Phenotype: The long Reach of the Gene. Oxford, New York: Oxford University Press.
Dawkins, R. (2006). Sebični gen. Ljubljana: Mladinska knjiga.
INRC – International Nutrition Research Center (2003). The Master Amino Acid Pattern (MAP): The ideal Protein Substitute: Lucà-Moretti presentation.
Ivanchevich, J. & Matteson, M.T. (1987). Organizational level stress management interventions: A review of recommendations, Journal of Organizational Behaviour Management, 8:229-248.
Lewontin, R.C. (1979): Sociobiology as an adaptationist program. Behavioral Science 24, 5-14.
Lucà-Moretti, M. (1998). A comparative, double blind, triple cross-over NNU study confirming the discovery of the Master Amino Acid Pattern. – Annals of the Royal National Accademy of Medicine of Spain, Volume CXV. Second Issue, Madrid.
Milton, K. (1998). Eating What Comes Naturally: An Examination of Some Differences Between the Dietary Components of Humans and Wild Primates. Williamburg, Virginia: The Origins and Evolution of Human Diet, 14th International Congress of Anthropological and Ethnological Sciences, July 26-Agust 1; accessible on: www.cast.uark.edu/local/icaes/conferences/wburg/posters/kmilton/kmilton.html , 6/3/2009.
Ostan, I., Poljšak, B., Simčič, M., Tijskens L.M.M. (2009). Nutrition for the Selfish Gene. Trends Food Sci Tech, 20, 355-365.
Ostan, I., Poljšak, B., Simčič, M., Tijskens, L.M.M. (2010). Appetite for the Selfish Gene. Appetite, 54,3, 442-449.
Vidic, B. (2008). Prehrana psov in mačk ter zdravje/Pet Nutrition and Health. Vita, strokovna zdravstvena revija, XIV(63), 15–16.
Wajda, R., Zirkel, J., Schaffer, T. (2007): Increase Bioavailability of Coenzyme Q10 and Vitamin E. J Med Food 10(4).
