Kot je znano, je leta 2015 Svetovna zdravstvena organizacija objavila, da uživanje rdečega (zlasti predelanega) mesa spodbuja razvoj raka (WHO, 2015). Kitajska študija dr. Colina Campbella in druge študije ugotavljajo, da ima podoben učinek tudi uživanje drugega mesa ter živalskih beljakovin iz jajc, mleka in mlečnih izdelkov. Alternativa je lahko veganstvo, s katerim pa tvegamo neoptimalno beljakovinsko prehranjenost. Kot navajam v knjigi Beljakovine za življenje in smrt, bi namreč za optimalno beljakovinsko prehranjenost morala 75 kg težka oseba užiti dnevno kar 940 g sveže soje ali dober kilogram tofuja ali dobra dva kilograma mešane zelenjave in žit, česar večina ne zmore. Vegani si k boljši beljakovinski prehranjenosti lahko pomagajo z uživanjem beljakovinskih dopolnil rastlinskega izvora. Na spletni strani www.iztokostan.com je predstavljenih več deset pričevanj vegetarijancev in veganov, ki so si na tak način uspešno pomagali izpopolniti beljakovinsko prehrano.
Varovanje pred rakom pri mešani prehrani
Strokovnjaki so ugotovili, da so celo biološko pridelane živalske beljakovine problematične predvsem zato, ker vsebujejo preveč metionina, ki ga naše telo predela v zdravju zelo nevaren homocistein (Ostan, 2012). S poskusi na miših, ki so jih hranili z živalskimi beljakovinami, so ugotovili, da se presežek metionina lahko nevtralizira z glicinom. Ob dodatku glicina je uživanje živalskih beljakovin postalo za miši nenevarno, tako kot če bi uživale rastlinske beljakovine (Brind et al., 2011).
Metionina je veliko zlasti v mišicah. V sodobni mešani prehrani je prav mesa iz mišic največ. Aminokisline glicin pa je veliko v kosteh, vezivnem tkivu in koži (Arnarson, 2016). Jedi iz njih, kot so juhe in omake, so torej bogat prehranski vir glicina. Količina potrebnega glicina je za nevtralizacijo metionina iz različnih živalskih beljakovin različna, zato bo za praktične rešitve z glicinom treba počakati na natančnejše strokovne napotke.
Problem vsake beljakovinske hrane pa je, da ima – glede na naše potrebe – nekaterih esencialnih aminokislin preveč in drugih premalo. V mednarodnem prehranskem inštitutu INRC (ZDA) so z dodajanjem sedmih manjkajočih aminokislin živilom dosegli, da se je izkoristek aminokislin iz mleka povečal za 73 %, izkoristek soje pa za 131 % (INRC, 2015). S tem so zmanjšali nastanek vseh dušičnih odpadkov iz beljakovinske hrane – tudi zelo problematičnih razkrojkov metionina. A takih dopolnil zaenkrat še ni na trgu.
Tako je za sedaj varen način prehranjevanja zmanjšanje uživanja živalskih beljakovin in povečanje deleža rastlinskih, morebitni primanjkljaj pa zapolnimo z beljakovinskimi dopolnili rastlinskega izvora.
Koliko živalskih beljakovin pa še lahko dnevno užijemo, da smo varni pred rakom? Na osnovi študij na živalih lahko domnevamo, da je do 5% energijskega vnosa iz živalskih beljakovin še varno. Za povprečnega človeka bi bile varne dnevne količine živalskih živil: 80 g trdega sira ali 80 g pršuta ali 90 g kuhane govedine ali 103-140 g perutnine, svinjine ali govedine ali 105 g kuhane postrvi ali 3 srednje velika jajca (Ostan, 2012).
Oboleli za rakom: od rdečega mesa k Švicarskemu protokolu
Ustrezno prehranjevanje z beljakovinami je zelo pomembno tudi pri osebah, ki zbolijo za rakom. Raziskave namreč kažejo, da je do 80% rakavih bolnikov beljakovinsko podhranjenih (Life Extension, 2000). Pri tem lahko uradni medicini zelo koristijo izkušnje znanstvenikov, zdravnikov in terapevtov, ki razvijajo holistične pristope k zdravljenju raka. Prof. Marco Ruggiero z univerze v Firencah je leta 2013 opravil pomemben preizkus na kliniki v Lozani v Švici. Rakavim bolnikom, pri katerih je bil rak že v četrtem stadiju, je nudil poseben tretma, ki so ga kasneje poimenovali Švicarski protokol (Immuno Biotech). Bistvo tega postopka je uživanje ketonske diete (80% energijskega vnosa z maščobami in skoraj nič ogljikovih hidratov), nadomestitev skoraj vseh beljakovin z dopolnili tipa OKA (angl. MAP) in uživanje probiotika, ki zelo spodbuja ustvarjanje GcMAF – snovi, ki učinkovito zmanjšujejo maso tumorjev. Rezultati so bili izjemni. V novembru 2014 je bil v Frankfurtu svetovni kongres o biološkem zdravljenju raka posvečen prav Švicarskemu protokolu. Danes ga uporabljajo v številnih centrih in klinikah, kjer obravnavajo rakave bolnike na celovit način. Na bližnjem Bavarskem je klinika v Neukirchenu, kjer deluje dr. John Ionescu (www.spezialklinik-neukirchen.de), v Münchenu pa zdravstveni center, kjer deluje naturopat Florian Schilling (www.florianschilling.com).
Ketonska dieta in optimalna kombinacija aminokislin (OKA) pri rakavih bolnikih
Uradna in sodobna alternativna medicina sta si pri zdravljenju raka vse bliže. Obe praviloma uporabljata prooksidativne pristope za uničevanje rakavih celic: uradna medicina kemoterapijo in obsevanje, alternativna pa široko paleto drugih prooksidativnih prijemov. Posebnost alternativne medicine pa je, da pred uničevalnim napadom na rakave celice poskuša ošibiti njihovo moč. Prav to je naloga ketonske diete in optimalne kombinacije aminokislin (OKA) v Švicarskem protokolu.
Rakave celice so namreč invalidne z vidika proizvodnje lastne energije. Njihovi mitohondriji so okvarjeni, zato ne morejo ustvarjati energije iz maščob, pač pa le iz glukoze, pa še to zgolj s pomočjo anaerobnih procesov. Potrebujejo veliko glukoze, da ustvarijo malo energije (ATP). Zato so »požrešne« na glukozo.
Naloga ketonske diete je izstradanje rakavih celic. Če namreč skoraj vso energijo (80%) pridobimo iz maščob, iz ogljikovih hidratov pa skoraj nič, se bodo naše zdrave celice energetsko lahko nahranile, rakave pa bodo hirale.
A rakave celice so trdožive in v takem primeru uporabljajo glukozo, ki nastaja ob presnovi beljakovin. Večine aminokislin in beljakovinskih živil celice ne uspejo uporabiti, pač pa jih zavržejo in razgradijo. Nastanejo dušični odpadki in glukoza – iz enega grama odpadnih aminokislin nastane kar 49 gramov glukoze, ugotavljajo v inštitutu INRC. Tako z uživanjem beljakovin, četudi so rastlinskega izvora, ustvarjamo hrano tudi za rakave celice. Če je te glukoze premalo, začne telo trošiti skeletne mišice. Beljakovinsko zahteven je tudi imunski sistem, ki se bori proti raku. Zato je zelo nevarno, da bolnika rak »poje« in postane le še »kost in koža«.
Da bi preprečili izčrpanost bolnika in hranjenje raka iz beljakovinskih živil, Švicarski protokol predvideva, da bolnik nadomesti vse beljakovine z aminokislinami tipa OKA, kar pomeni vsaj 20 tablet OKA na dan. Običajni beljakovinski dodatki rastlinskega izvora, npr. iz soje, niso optimalni, saj se pri njih več kot 80% vsebovanih aminokislin pretvori v glukozo in dušične odpadke. Aminokisline tipa OKA pa se izkoristijo skoraj v celoti (99%). Ker ne ustvarjajo ne glukoze ne presežnega metionina, so torej idealne za rakave bolnike.
|
Postenje v času kemoterapije Leta 2008 je izšel prvi znanstveni članek, ki je dokazoval, da v času kemoterapije koristi postenje (Raffaghello et al., 2008). V času posta se, kot kaže, zdrave celice “zaprejo” in kemoterapevtsko sredstvo ne more vanje, zlahka pa vdira v rakave. Kasnejši preizkus na miših je pokazal, da se je pred kemoterapijo potrebno postiti vsaj 48 ur, (Dorff et al, 2016) |
Beljakovine in kemoterapija
Običajne vrste konvencionalnih terapij proti raku (kemoterapija, obsevanje, kirurški poseg) poškodujejo tudi zdrave celice in tkiva, kar še poveča potrebo po beljakovinskih dopolnilih, kakršne so aminokisline tipa OKA. Dopolnila pa so še posebno pomembna v času kemoterapije, saj se kemoterapevtsko sredstvo veže na železo v hemoglobinu in ga uničuje. Nastane slabokrvnost, zaradi katere je manj možnosti za uspešno zdravljenje. Tudi pri anemiji zaradi pomanjkanja železa pomaga uživanje OKA. Dr. Consuelo Montilla je v Španiji opravila 14-dnevni poskus na dvanajstih slabokrvnih pacientih, pri katerih so ugotovili pomanjkanje železa v krvi. Skupina, ki se je zdravila konvencionalno (z dodajanjem železa, vitaminov in mineralov), je zaznala 46% ozdravitev, medtem ko so v skupini pacientov, pri katerih so konvencionalno terapijo dopolnili z 10-gramskim dnevnim odmerkom OKA, ozdraveli prav vsi (Montilla 1999).
Kemoterapija pa uničuje tudi dobre črevesne bakterije. Te so bistvene za zmanjšanje anemije in za obrambo proti raku. Raziskave so pokazale, da dobre črevesne bakterije lahko povečajo absorpcijo železa skozi črevesno steno kar 12-kratno (Deschemin et al., 2015). Dokazano je, da mlečnokislinske bakterije (užite v dovolj veliki količini) zavirajo nastanek raka, razvoj tumorjev in pomagajo celo v fazi metastaziranja (Rafter 2002).
Poglejmo primer uživanja bio probiotikov EM in optimalne kombinacije aminokislin OKA v času kemoterapije:
| Pri prehrani bolnika je pristojen svetovati le zdravnik. Ta tekst je le informativnega značaja. |
V januarju leta 2014 je 36-letna gospa I. prestala tretjo kemoterapijo zaradi levkemije. Zaradi slabokrvnosti ji je onkolog priporočil, naj uživa hrano bogato z rdečim mesom. Ker je vegetarijanka, je namesto mesa uživala od 10 do 15 tablet OKA dnevno. Po terapiji je bil onkolog zadovoljen s povečanimi vrednostmi hemoglobina in dejal: »Še več rdečega mesa!«. Ko mu je povedala, da ga sploh ne uživa in da si pomaga z OKA, je dejal, naj odmerek podvoji. Uspešnost zdravljenja raka je namreč precej odvisna od ravni hemoglobina, ji je pojasnil. Povečala je odmerek OKA na 24 tablet dnevno. V času kemoterapije je dnevno uživala tudi bio probiotik EM, saj kemoterapija močno poruši tudi črevesno bioto. Sprva ga je uživala po dober deciliter, potem pa je povečala odmerek na 1,5 dl dnevno. Šele pri tej količini je namreč blato izgubilo neprijetni vonj, ki je znak neuravnoteženosti črevesne biote. Pri naslednji kontroli ji je onkolog dejal, da ima kri tako dobro kot zdrav fant. Kemoterapija je uspela.
Dr. Iztok Ostan
Za revijo: Narava zdravi, št. 66, januar 2016 – (dopolnjeno novembra 2018)
Viri:
Arnarson, Atli (2016). Methionine vs glycine – Is too much muscle meat bad?. Uuthority nutrition, avgust; dosegljivo na: https://authoritynutrition.com/methionine-vs-glycine/, 3. 7. 2017.
Brind, J., Malloy, V., Augie, I., Caliendo, N., Vogelman, J. H., Zimmerman, J.A., Orentreich, N. (2011). Dietary glycine supplementation mimics lifespan extension by dietary methionine restriction in Fisher 344 rats. The FASEB Journal, 25(1), Supplement 528.2.; dosegljivo na: http://www.fasebj.org/content/25/1_Supplement/528.2, 3.12.2015.
Caccialanza, R., Cerada, E., De Lorenzo, F., Farina, G., Pedrazzoli (2018). To fast or not to fast before Chemotherapy, that is the question. BMC Cancer, 18:337.
Campbell, T. Colin; Campbell, Thomas (2006). The China Study: The Most Comprehensive Study of Nutrition Ever Conducted and the Startling Implications for Diet, Weight Loss and Long-term Health. Dallas: Benbella Books.
Deschemin, J.-C., Noordine, M.-L., Remot, A., Willemetz, A., Afif, C., Cannone-Hergaux, F., Langella, P., Karim, Z., Vaulont, S., Thomas, M., Nicolas, G. (2015). The microbiota shifts the iron sensing of intestinal cells. The FASEB Journal; dosegljivo na: http://www.fasebj.org/content/early/2015/09/14/fj.15-276840.abstract, 6.4.2017.
Dorff, T.B., Groshen, S., Garcia, A., Shah, M., Tsao-Wei, D., Pham, H., Cheng, C.W., Brandhorst, S., Cohen, P., Wei, M., Longo, V., Quinn, D.I. (2016). Safety and feasibility of fasting in combination with platinum-based chemotherapy. BMC Cancer.16:360.
Immuno Biotech. Swiss protocol for cancer; dosegljivo na: http://immunobiotech.nz/swiss-protocol, 16.7.2017.
INRC – International Nutrition Research Center (2016); dosegljivo na: http://es.sonformula.com/inrc/index.php, 3.12.2015.
Life Extension Media (2000):The Life Extension Foundation’s Disease Prevention and Treatment: Scientific Protocols That Integrate Mainstream and Alternative Medicine. 3rd edition.
Montilla, C.(1999). Studio comparato con e senza sommistrazione di SON Formula ® insogetti affetti da anemia sideropenica sotto trattamento convenzionale. La Med.Biol., Nº 3., Suppl.
Ostan, Iztok (2012). Beljakovine za življenje in smrt. Ljubljana: ARA.
Raffaghello, L. et al (2008). Starvation-dependent differential stress resistance protects normal but not cancer cells against high-dose chemotherapy. Proc Nati Acad Sci USA, 105(24):8215-20.
Rafter, J. (2002). Lactic acid bacteria and cancer: mechanistic perspective. British Journal of Nutrition. (88) S1:S89-S94.
WHO – World Health Organization (2015). Q&A on the carcinogenicity of the consumption of read meat and processed meat, oktober; dosegljivo na: http://www.who.int/features/qa/cancer-red-meat/en/, 3.12.2116.
