Pred dobrimi desetimi leti je moja babica v svojih osemdesetih prestala zelo hudo bolezen. Iz bolnice so jo odpustili v domačo oskrbo. Bila je tako šibka, da je zmogla le ležati. V bolnici so njeni hčerki (moji mami) povedali, da se mora pripraviti, da bo njena mati poslej le še v postelji.
Domači smo jo poskusili okrepiti z beljakovinami MAP. Prve tri dni jih je jemala po malo (2-3 tablete dnevno), potem pa po 6 na dan (trikrat dnevno po 2). Že po tednu dni je samostojno naredila prve korake po sobi. V naslednjih tednih pa je bila vse krepkejša.
Potem je živela še deset let. Tudi v svojih devetdesetih se je do zadnjega samostojno gibala v hiši in bližnji okolici. V zadnjem času svojega življenja je sicer potrebovala hojco, a napoved, da bo za vedno obležala v postelji, se na srečo ni uresničila.