Rodila sem se leta 1960. V rani mladosti sem bila zelo zdrava. Razen otroških bolezni in občasnih viroz nisem bila nikdar bolna. Potem je prišlo leto 1987. Že kmalu po novoletnih praznikih sem se počutila izredno utrujeno, slabotno, izčrpano, brez energije. Takšno stanje se je iz tedna v teden stopnjevalo.
V začetku aprila sem zbolela za gripo, ki se kljub antibiotikom ni hotela pozdraviti. Vsak obrok hrane me je izredno utrudil in telo se je absolutno uprlo uživanju mesa. Moj obraz je postal bledo-zelene barve in telesna temperatura se ni hotela spustiti pod 37,5. Ko me je v tem stanju po enotedenski odstotnosti zagledala moja svakinja, ki je sicer otroška zdravnica, me je na vrat na nos odpeljala na odvzem krvi na otroški oddelek lokalne bolnišnice. Izmerili so mi sedimentacijo 120.
Naslednji dan sem bila sprejeta na Hematološki oddelek Kliničnega centra v Ljubljani, z diagnozo “Akutna mieloična levkemija tip M2”. Začela se je celoletna kalvarija. Nisem mogla dojeti, da se je to zgodilo prav meni; jokala sem in kričala v sebi. Potem sem si priklicala v spomin besede svojega zdravnika ob postavitvi diagnoze: če boste sodelovali z nami, so možnosti za ozdravitev neprimerno večje. Odločila sem se za boj. Sledile so kemoterapije, z raznimi stranskimi učinki: slabosti, nevzdržno bruhanje, huda glivična vnetja po celotnem organizmu, vnetja in otekanje spodnjih okončin do nespoznavnosti, izpadanje las, reakcije na koži po celem telesu, vnetja žil na rokah zaradi dolgotrajnih infuzij, da ne govorim o bolečih odvzemih vzorcev kostnega mozga redno vsak teden, življenju na umetni hrani, vročini, mrzlici…
Zdravljenje s kemoterapijo je trajalo več mesecev. Iz cvetočega dekleta je v tem času nastala shujšana bledolična prikazen s krvavimi beločnicami in brez las. Bilo mi je 28 let. Jeseni pa sem bila sprejeta v bolnišnico Rebro v Zagrebu zaradi presaditve kostnega mozga. Darovalec je bil moj brat, za kar se mu nikdar ne bom mogla dovolj zahvaliti. Takšne stvari pač nimajo cene. Tam se je postopek ponovil: kemoterapija z vsemi spremljajočimi “sladkostmi”, lasje, ki so komaj začeli rasti, so ponovno izpadli, tri dni pred presaditijo pa še dvojna smrtna doza obsevanja. A odločila sem se, da se bom izvlekla. Dva meseca sem preživela v sterilni komori, se vsak dan umivala z razkužili, jedla na 300°C obdelano hrano.
IN SEM PREŽIVELA.
Enajsti dan po presaditvi je novi kostni mozeg začel delovati, pojavile so se sveže rdeče krvničke, organizem se je prebudil. Po enajstih dneh je bila to prva noč, ko sem končno spet trdno zaspala. Tisto prej je bila ena sama enajstdnevna meditacija. Odtlej je šlo vsak dan na bolje. Lasje so začeli spet rasti, moči so se sicer zelo počasi, a vztrajno vračale. Še dva meseca po odhodu iz bolnišnice sem v stiku z javnostjo nosila masko, še celo leto pa sem jemala zdravila proti zavrnitvi.
Na tem mestu se želim še posebej zahvaliti mojim staršem, bratu, svakinji in mojemu možu, ki so mi v teh težkih časih 100% stali ob strani. Leta 1989 sem vrnila na delovno mesto.
Takšne izkušnje ti pustijo nepopisen strah pred ponovitvijo bolezni. Tudi osebno sem spoznala veliko ljudi, ki se jim je bolezen vrnila in so potem umrli. Še dolgo po presaditvi sem vsako najmanjšo težavo enačila z rakom. Dejstvo je, da je imunski sistem začel delovati, ni pa nikdar več tak kot pri zdravem človeku. Pogosto sem zbolevala za virozami in prehladi, tudi kakšna pljučnica se je pojavila vmes, pa vnetja mišic in kit in še in še. Ampak zmeraj sem nekako ponovno zlezla na zeleno vejo.
FHES
Poleti 2004 sem se ponovno začela slabo počutiti. Ne sicer na isti način kot pred levkemijo, a vendar obupno slabo. Rezultati krvi so bili katastrofalni, sedimentacija je zrastla na 60, 70, 80, 95. Pregledi niso pokazali nobenega vnetja – pljuča, ledvice, vsi organi so bili v redu. Ker se kljub antibiotikom stanje ni izboljšalo, mi je zdravnica dala napotnico za Hematologijo v Ljubljani. In krog se je sklenil.
Ponovno so se obudile slike iz preteklosti, duševne bolečine, nočne more, spomini na dogodke v obdobju zdravljenja. V tem stanju sem se odločila, da se še ne javim v Kliničnem centru. Začela sem jemati vitamine, razne kapljice, pazila sem na zdravo prehrano, brala knjige o zdravju, iskala nasvete po spletnih straneh.
Nekega dne v začetku septembra sem si v kiosku čisto naključno kupila izvod revije AURA. V njej sem naletela na članek dr. Iztoka Ostana z naslovom “Moja pot – regeneracija s predelanimi živimi superživili” in podnaslovom “Končno povsem zdrav”. Mrzlično sem ga prebrala. Najbolj me je navdušila primerjalna tabela z žigom dr. Medveda iz Podčetrtka, ki dokazuje rezultate uživanja živih superživil. Presenečena sem bila nad dejstvom, da še nikdar nisem nikjer zasledila informacije o mineralnem prahu FHES – ne v dnevnem časopisju, ne na radiu ali TV.
Že naslednji dan sem na internetu našla zastopnika podjetja (…) s Švedske, ki mi je odstopil prvo stekleničko “žive vode”. Začela sem jemati po dve kapsuli na dan in čakala, kaj bo. Že čez par dni se mi je zdelo, da se bolje počutim. Ne sicer za gore premikat, a občutila sem, da imam več energije. Po štirinajstih dneh sem ponovno odšla na odvzem krvi – sedimentacija je padla na 76, čez nadaljnjih štirinajst dni na 65, potem na 43 … in končno na 15. Napotnico za Klinični center sem vrgla v koš. Kupila sem si knjigo dr. Ostana “Ko zdravila odpovedo” in jo na mah prebrala.
Odločila sem se, da bom “živo vodo” jemala stalno. V FHES verjamem in vem, da deluje. Pri meni deluje tako, da podpira in krepi moj imunski sistem.
FHES uživam neprestano, kombiniram ga izmenično z algami Spirulina, z aloe vero, z minerali. Dvakrat na leto naredim tudi kuro z esencialnimi aminokislinami MAP – tedaj se mi občutno popravi koža, zmanjša se izpadanje las in zmorem večje napore. Ponovno se počutim dobro, sedimentacija je stabilna, lahko delam.
ZA KONEC
Kaj naj rečem za konec? Zdravje ni nekaj samoumevnega. Potrebno ga je spoštovati, ko ga še imaš in skrbeti zanj z gibanjem, zdravo prehrano, zdravim načinom živjenja. Sposobnost regeneracije organizma se s starostjo zmanjšuje. Medtem ko telo v mladosti brez večjih težav opravi s prostimi radikali, ki nastajajo z dihanjem, stresom, industrijsko predelano hrano, pa začne po petdesetem letu ta sposobnost drastično upadati. Zato mu je potrebno pomagati z uživanjem antioksidantov. In FHES je najučinkovitejši med doslej poznanimi antioksidanti; daleč močnejši kot vitamin C, skoraj štirikrat močnejši od koencima Q10.
A. H., maj 2006
Opomba: Gospa A.H. nam je ta zapis posredovala avgusta 2014, torej osem let po tem, ko je zapisala zgornje izkušnje. Ves ta čas uživa FHES, ponavadi po dve kapsuli na dan. Ko se nakazuje viroza ali prehlad, poveča dnevni odmerek na štiri kapsule. V teh letih je štirikrat prebolela pljučnico; takrat je uživala antibiotike. Imunski sistem po prebolenem raku in kemoterapiji ni nikoli več tak, kot je bil, nam je povedala po telefonu. A levkemija se ni ponovila. Bilo ji je 27 let, ko je zbolela za levkemijo. Te dni bo praznovala 27 let, odkar se ji bolezen ni več pojavila. Prepričana je, da ji je pri tem odločilno pomagal prav FHES.