Odlomek iz knjige Ostan, I. (2013). Žive vode. Ljubljana: Ara.
Kolesar U. je zapisal takole: »V kolesarski sezoni se večkrat povzpnem po bližnjem klancu in vedno izmerim čas vožnje do vrha. Klanec poznam do zadnje luknje in ga vedno prevozim ˝na polno˝, saj je zame pokazatelj moje telesne pripravljenosti. Klanec je dolg 9,7 km z višinsko razliko 400 m.« Določil si je dva kazalca telesne kondicije. Prvi je čas, ki ga porabi, da klanec prevozi, drugi pa splošno počutje, ko doseže vrh. »Moj rekord je star že štiri leta in je 25 minut in 30 sekund. (…) Če se spustim pod 27 minut, si rečem, da sem v formi,« je pojasnil. Pred preizkusom s FHES je letos prevozil klanec že petkrat. Njegov najboljši dosežek je bil 27 minut in 4 sekunde, torej po svojih merilih še ni bil v pravi formi.
Pol ure pred novim preizkusom je U. vzel kapsulo FHES. »Že med vožnjo sem čutil veliko spremembo: ni bilo pekočih nog zaradi mlečne kisline in brez bolečin v nogah sem lahko pritiskal na vso moč tudi v zadnjem delu vzpona«, je zapisal. »Tristo metrov pred vrhom mi je med prestavljanjem veriga padla s sprednjega verižnika in moral sem se ustaviti, verigo spet postaviti na verižnik in odpeljati na polno še zadnjih nekaj metrov. Kljub tej nezgodi je bil čas neverjeten: 25 minut in 41 sekund. Če se mi ne bi bilo treba ustaviti… Kot po navadi sem bil na vrhu zadihan in takrat potrebujem kako minuto, da pridem k sebi. Nič čudnega, saj je bil povprečen srčni utrip 171, maksimalni pa 182. Podobno kot po navadi. In še enkrat opazim, da me noge resnično nič ne pečejo in ne čutim mlečne kisline. Ni kaj, oba pokazatelja moje forme sta bila super.«