Poglavje iz knjige: Iztok Ostan (2013): Prijateljem najboljše!: Sistem prehranske prve pomoči za starejše in ošibele. Koper: Institut.O.
Leta 1983 mi je bilo 31 let in sem bil že šest let bolan. Trpel sem za kroničnim obolenjem jeter in trebušne slinavke, ki se je razvilo po preboleli zlatenici. V tem času so mi tudi odstranili žolčnik. Ker je bilo stanje resno in se ni izboljševalo, mi je internist predlagal, naj zaprosim za invalidsko upokojitev za polovičen delovni čas. Njegov predlog me je pretresel in zdramil. Do takrat se nisem kaj posebno ukvarjal z zdravjem. Kot večina ljudi sem menil, da človek pač živi svoje življenje; ko zboli, obišče zdravnika, ki težavo odpravi, potem pa živi naprej na ustaljeni način. Zdravnikov predlog pa mi je nakazal, da moram sam bolj poskrbeti za svoje zdravje.
Obdobje klasične zdrave prehrane
Naslednjih petnajst let sem se navajal na zdrav način življenja, ki ga vzdržujem še danes. Redno sem telesno aktiven na svežem zraku. Redno obiskujem savno. Moja prehrana je mešana (razen poldrugega leta poskusa z izključno surovo vegansko prehrano) in pretežno usklajena z načeli zdravega prehranjevanja. Ne kadim, sadja in zelenjave je v moji prehrani veliko, uživanje slaščic in maščob je omejeno, vlaknin mi ne manjka. Rib sicer ne uživam veliko, vendar že od tistega obdobja skrbim, da je v prehrani dovolj esencialnih maščobnih kislin (laneno olje, ribje olje v kapsulah ipd) … Težko bi rekel, da je bilo v moji takratni prehrani premalo vitaminov, rudnin in fito elementov, saj smo na naši 2.400 m2 veliki parceli na ekološki način pridelovali precej sadja in zelenjave. Poleg tega že desetletja redno pijemo sveže stisnjene sokove. Če je le možno, se vsaj en dan v tednu postim. Zdravil za jetra in trebušno slinavko mi zdravnik ni predpisoval.
Moja prehrana je bila torej že takrat zdrava in uravnotežena. Še več, dodajal sem ji »nadstandardno« kakovost z naravnimi, biološko pridelanimi živili in krepilnimi sredstvi (neprehranska krepilna sredstva smo opisali v Ostan et al. 2001). Toda kljub tej skrbi in boljšemu počutju so bili zdravstveni izvidi mojih jeter in trebušne slinavke v tem obdobju še patološki in sprijaznil sem se, da bo tako tudi ostalo. A ker sem od sredine devetdesetih let preteklega stoletja intenzivneje študiral problematiko prehrane, se nisem mogel upreti sledenju novici iz leta 1997, da so uspeli poustvariti vodo, kakršno pije ljudstvo Hunza v Himalaji, znano po številnih čilih stoletnikih. S tem sem zavil na področje kakovostnih prehranskih dodatkov. Njihovih komercialnih imen v tem tekstu ne bom omenjal. S svojim primerom želim le pokazati, kako je njihovo uživanje sovpadalo s krepitvijo mojega zdravja in znatnim izboljšanjem počutja.
Dopolnjevanje zdrave prehrane z vodo, oživljeno s FHES, in spirulino (1998-2000)
Aprila 1998 sva s soprogo dobila iz ZDA prvi dve plastenki mineralnega prahu FHES (Flanagan Hydrogen Enhanced Silica), s katerim si pripravimo vodo, kakršno pijejo stoletni himalajski Hunze. Kozarec vode z raztopljenim praškom FHES naj bi vseboval toliko dodatnih elektronov (v obliki anionskega vodika H–) kot 10.000 kozarcev najboljšega sveže iztisnjenega soka. Pričakoval sem, da me bo pitje take vode takoj poživilo, a ko sem jo popil, nisem zaznal izboljšanja počutja. Pomislil sem že, da gre za potegavščino, a na srečo je soproga čutila ob uživanju bistveno več moči in tako sva nadaljevala z rednim uživanjem. Moji zdravniški izvidi so se postopoma izboljševali, po dveh letih in pol (oktobra 2000) pa so pokazali, da so moja jetra in trebušna slinavka klinično zdravi. Tako je vse do danes.
Tudi soproga je bila po dobrih dveh letih uživanja FHES prijetno presenečena. Njena preveč delujoča ščitnica, za katero je pred leti dvakrat dobila napotnico za kirurški poseg, je bila leta 2000 zdrava. Do danes je še vedno tako.
FHES je tako postal del najinega železnega repertoarja vsakodnevnega prehranjevanja. Tako kot v prvih letih, ga kombinirava z modrozelenimi algami (najpogosteje s spirulino), s čimer si zagotavljava precej rudnin, vitaminov, fito elementov in esencialnih maščobnih kislin.
Čeprav sem bil klinično zdrav, pa sem bil v tistem času že na pogled opazno izčrpan (slika 1a). Kljub vsakodnevni zdravi prehrani ter uživanju spiruline in FHES je mojemu organizmu nečesa vendarle primanjkovalo. Ohrabren z izkušnjami s FHES sem začel iskati kvalificirane informacije o še kakem drugem kakovostnem prehranskem dodatku.
Dopolnjevanje prehrane še z aminokislinami MAP (2001-2010)
Leta 2001 je bilo za mano večletno obdobje intenzivnega družbenega angažiranja, pri čemer sem tudi močno shujšal. Ko se mi je življenje umirilo, sem poskušal pridobiti nekaj mišične mase. Povečana fizična aktivnost ni dala vidnejših rezultatov. Posegel sem po beljakovinsko bogatejši živalski hrani, a rezultati so bili še vedno skromni. Bolj kot mišična masa se mi je nabirala telesna maščoba. Menil sem, da gre za znake prihajajoče starosti, ko se v telesu zmanjšuje mišična masa, povečuje pa delež maščob. Bil sem namreč že v svojem petdesetem letu. Seveda sem pomislil tudi na beljakovinska prehranska dopolnila, kakršna večinoma uživajo športniki. V njih so beljakovine (praviloma pridobljene iz soje, sirotke ali jajc) razgrajene na svoje temeljne gradnike, aminokisline. Ta dopolnila rešujejo problem prebave beljakovin, ki je pri običajni beljakovinski hrani naporen in dolgotrajen proces (od 3 do 6 ur), ne rešujejo pa problema beljakovinskih razkrojkov, ki nastajajo na celični ravni. Vedel sem, da je teh precej in da obremenjujejo zlasti jetra in ledvice. Ker sem komajda pozdravil svoja jetra, jih nisem želel po nepotrebnem obremenjevati, zato sem iskal boljšo rešitev. Ugotovil sem, da so znanstveniki že od leta 1946 iskali odgovor na vprašanje, katero razmerje aminokislin je za človeka idealno. Takrat sta R.J. Block in H.H. Mitchell postavila trditev, da je (anabolni) izkoristek beljakovin na celični ravni odvisen od medsebojnega razmerja vsebovanih esencialnih aminokislin – tistih, ki jih telo ne more ustvariti in jih moramo pridobiti s hrano (Block, Mitchell 1946). To idealno razmerje so imenovali MAP (Master Aminoacid Pattern). Leta 1998 je izšel znanstveni članek, da je to razmerje uspelo odkriti ekipi zdravnika prof. dr. M. Lucà-Morettija (Lucà-Moretti 1998). Na osnovi tega odkritja naj bi uspeli izdelati beljakovinske prehranske dodatke, ki imajo celični (anabolni) izkoristek 99%. Ker je beljakovinskih razkrojkov (katabolitov) na celični ravni zanemarljivo malo (1%), naj sploh ne bi obremenjevali jeter in ledvic. Zdelo se je, da so taka beljakovinska dopolnila – imenoval jih bom MAP (na svetovnem trgu imajo različna imena) – kot nalašč zame. S soprogo sva se na jesen 2001 odpeljala na Dunaj, kjer je imel dr. Lucà-Moretti predavanje o odkritju MAP. Preštudiral sem kakih 20 člankov o rezultatih kliničnih študij uporabe MAP pri zdravih in bolnih ljudeh. Ob jemanju naj ne bi bilo negativnih stranskih učinkov, pozitivnih pa veliko. Tako sem se odločil, da tudi sam preizkusim to novost. Pod zdravniško kontrolo sem opravil mesec in pol trajajoč preizkus. V fitnessu sem redno krepil mišice, ob tem pa užival odmerke MAP, kakršne priporočajo športnikom. Obseg mišic na nadlakti se mi je povečal za 3 cm, laboratorijski pregled krvi pa je na koncu testa pokazal celo boljše stanje jeter kot na začetku preizkusa. To je bil zame znak, da lahko varno uživam MAP tudi v večjih odmerkih. Od leta 2002 sem tako tudi ravnal. Do leta 2010 je bila to edina bistvena sprememba v mojem načinu prehrane; uravnoteženi prehrani, dopolnjeni s FHES in z modrozelenimi algami, sem redno dodajal še MAP.
A okrepitev mišic ni bila edina prijetna izkušnja ob uživanju MAP. Naj omenim le ugodne izvide zdravstvenih pregledov. Bioresonančni testi, opravljeni leta 2004 pri dr. A. Medvedu, so pokazali regeneracijo vseh mojih organov, ki so bili dve leti poprej še ošibeli. Nad rezultati je bil presenečen tudi zdravnik, saj po petdesetem letu starosti to ni običajno (glej tabelo 2). S soprogo sva opravila več zdravniških pregledov tudi v Nemčiji. Njej, ki ima opešano srce (bradikardija), so meritve v tem času pokazale okrepitev srčne mišice, meni pa splošno okrepitev fizioloških funkcij. Tudi na pogled sem bil videti bolj zdrav (slika 1b).
Tabela 2: Bioresonančni test zdravja
Zdravniki zaznajo s pomočjo naprav za bioresonanco šibke točke organizma, še preden se razvijejo bolezni. Čeprav sem bil avgusta 2002 že zdrav, je bioresonančni test zaznal še precej šibkih točk. V izvidu (tabela 2) jih spoznamo s pomočjo zvezdic, ki pomenijo odstopanja od normalnega stanja. Moje šibke točke so bile zlasti trebušna slinavka, jetra (posledice kroničnega obolenja) in krvna obtočila. V manjši meri pa tudi srce, žleze z notranjim izločanjem, kosti in sklepi, sečni mehur, želodec, debelo črevo, limfni sistem, maščobna in vezna tkiva. Test je zaznal tudi nevarnost nastanka alergij. Dve leti kasneje, maja 2004, test ni pokazal niti ene same šibke točke: v desnem stolpcu ni več nobenih zvezdic.
V konkretnem primeru je šlo za izjemno regeneracijo organizma po petdesetem letu starosti, nad katero je bil presenečen tudi zdravnik.
Dopolnjevanje prehrane še z učinkovitimi probiotiki (2011-2013)
Čeprav sem bil s svojo prehrano in splošnim počutjem v prvem desetletju novega tisočletja zadovoljen, me je ob približevanju šestdesetemu letu starosti bolj kot prej skrbelo stanje črevesja, saj ga z dotedanjim načinom prehrane nisem optimiziral. Težav sicer nisem občutil, a blato je smrdelo. To je sicer vsesplošen pojav, ki ga ne jemljemo kot zdravju nevarnega, vendar gre za znak, da v črevesju prevladujejo gnilobne in druge škodljive črevesne bakterije nad dobro črevesno floro. Že leta 2003 sem preizkusil danski probiotični napitek, imenujem ga probiotik EM (Effective Microorganisms), ki je neprijetni vonj blata odpravil v nekaj dneh. Ko je distribucija tega probiotika v Sloveniji za neko obdobje presahnila, sem neredno preizkušal druge probiotike, leta 2011 pa sem ponovno posegel po probiotikih EM, ki so bili v Sloveniji spet na voljo. To je hrana, ki se je po mojih izkušnjah izkazala kot najučinkovitejša pri normalizaciji vonja blata, kot pomembnega kazalca neuravnotežene črevesne flore. Od takrat je trden člen moje vsakdanje prehrane.
Razlog za to, da so sedaj tudi učinkoviti probiotiki del moje prehrane, je tudi strah pred rakavimi in drugimi degenerativnimi obolenji, ki so povezani z učinki neuravnotežene črevesne flore. Moj oče je umrl zaradi posledic raka na prostati. Sam se približujem letom, ko so se pri njem pojavile težave, zato sem pozornejši na morebitne podobne spremembe. Pri probiotikih EM sem zasledil več primerov pričevanj oseb, ki se jim je ob rednem uživanju tega probiotika znižala raven PSA (Prostata Specific Antigen) na normalno. Povišani PSA je indikator raka na prostati. Taka pričevanja sicer niso znanstveni dokaz učinkovitosti probiotika pri zdravljenju določene bolezni, a se velja ob njih zamisliti. Pozoren sem tudi na raven holesterola.
Lani (2012) in letos sem opravil temeljita pregleda splošnega zdravstvenega stanja. Rezultati so bili na zavidljivo visoki ravni. Naj to ponazorim kar na primeru celokupnega holesterola.
Slika 1: Iztok Ostan v obdobju 2000 – 2012.
Leta 2000 sem bil po 23 letih kroničnega obolenja jeter in trebušne slinavke končno spet zdrav. Zdravje se mi je začelo vidno izboljševati, ko sem od leta 1998 dodajal zdravi prehrani s FHES oživljeno vodo (poleg spiruline). Čeprav sem bil leta 2000 zdrav, sem bil vidno izčrpan (slika a). V naslednjem desetletju sem prehrani dodal še aminokisline MAP in se znatno okrepil (slika b), česar z navadno beljakovinsko hrano nisem uspel. Po letu 2011 sem dotedanjo prehrano dopolnil še z učinkovitimi probiotiki tipa EM. Že pred tem precej nizka raven celokupnega holesterola se je s 4,0 spustila na 3,1 (povišana raven holesterola je 5,2 in več).
Dr. C. T. Campbell je v svoji znameniti Kitajski študiji pokazal, da je celokupni holesterol najpomembnejši kazalec tveganja bolezni srca in ožilja, pa tudi raka. Normalne vrednosti celokupnega holesterola so do ravni 5,2. V ZDA je celokupni holesterol v povprečju višji (5,6), obolelost za rakom in boleznimi srca in ožilja pa visoka (Campbell 2006). Tudi v Sloveniji ima več kot polovica ljudi raven holesterola nad 5,2 (Ostan, 2012a), za rakom in boleznimi srca in ožilja pa umre več kot 70% prebivalstva (Poljšak, 2012). Varno območje pred boleznimi srca in ožilja je pri celokupnem holesterolu 4,0 in manj. Pri poljedelskih Kitajcih, ki tradicionalno uživajo skoraj vegansko hrano, je povprečna raven celokupnega holesterola zelo nizka – 3,3. Ta raven velja tudi za merilo zglednosti na področju prehrane, ki varuje pred rakom in obolenji srca in ožilja. V Kitajski študiji so namreč pokazali, da je veganska hrana močan dejavnik nizke ravni holesterola (Campbell 2006).
Sam nisem vegan, a prav na osnovi spoznanj iz omenjenih študij omejujem uživanje živalskih beljakovin. Tako sem imel v preteklem desetletju raven celokupnega holesterola okrog 4,0, kar je zelo dobro. Domnevam, da je k temu precej prispevalo uživanje FHES, saj so študije pokazale, da ga znižuje (Hsu et al., 2010). Druge raziskave so pokazale, da tudi delovanje mlečnokislinskih bakterij, ki jih vsebujejo vsi probiotiki, blagodejno vpliva na raven holesterola.
Zadnji pregled v začetku leta 2013 pa je pokazal, da je raven mojega celokupnega holesterola padla z že dotlej nizke vrednosti 4,0 na 3,1, kar je nižje od ravni holesterola pri veganskih Kitajcih. Ti pregledi so sicer odkrili tudi nekaj šibkih točk, a sem s sedanjim stanjem zelo zadovoljen.
Literatura:
Block, R.J., Mitchell, H.H. (1946). The correlation of the amino-acid composition of protein with their nutritive value. Nutr. Abstr. Rev. , 16:249-278.
Campbell, T. Collin; Campbell, Thomas (2006). The China Study: The Most Comprehensive Study of Nutrition Ever Conducted and the Startling Implications for Diet, Weight Loss and Long-term Health. Dallas: Benbella Books.
Hsu, Yu-Wen, Tsai, Chai-Fang, Chuang, Wen-Chen, Chen, Wen-Kan, Ho, Yung-Chyuan, Lu, Fung-Jou (2010). Protective effects of silica hydride against carbon tetracloride-induced hapatoxicity in mice. Food an Chemical Toxology, 48:1644-1653.
Lucà-Moretti, M. (1998). A comparative, double blind, triple cross-over NNU study confirming the discovery of the Master Amino Acid Pattern. – Annals of the Royal National Accademy of Medicine of Spain, Volume CXV. Second Issue, Madrid
Ostan, Iztok, Ambrozius, Božena, Ostan, Alberta (2001). Osnove upravljanja s človeškimi viri (1. del): Ko zdravila odpovedo. Ljubljana: Aura.
Ostan, Iztok (2012 a). Beljakovine za življenje in smrt. Ljubljana: Ara.
Poljšak, B. (2012). Kaj lahko storim sam, da bi se staral počasneje? 10 znanstveno utemeljenih nasvetov za lepo in zdravo življenje v poznih letih. Ljubljana: samozal.